Zagorje še čaka na svojo turistično priložnost
Najprej nekaj malega politike. V Zagorju ob Savi, v nekdanjem tipičnem rudarskem mestu, dela že šesti mandat župan Matjaž Švagan. Za 55-letnega župana pravijo, da je populist, vendar pa sam meni, da ni in da je »lahko biti populist, težje pa se je odločiti pravilno in obdržati smer nenehnega razvoja.« K tej misli pa ni dodal, da enako velja v turizmu, ki je postal paradni konj slovenskega gospodarstva. Ve, da lahko v Zagorju dela le male turistične korake, toda tudi ti lahko daleč pripeljejo, seveda, če veš, kam bi rad prišel. Matjaž pravi, da ve …
Nedvomno sodi med tiste slovenske župane, ki so z osebno noto največ pripomogli k turističnemu razvoju svojega kraja. Seveda je tu na prvem mestu ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki je iz slovenskega glavnega mesta naredil skoraj svetovno znamenitost. Pa ne le to, da ima Ljubljana vedno več obiskovalcev in nočitev, iz nje počasi prodirajo tako domači kot tuji turisti tudi v manjša mesta, kjer prej sploh niso poznali turizma. Med njimi tudi v Zagorje ob Savi ali preprosto v Zagorje, mesto, ki seže, vsaj po pisnih virih, tja v leto 1296, ko se je še imenovalo Sagor, potem pa tudi Sagur – listino o tem hranijo v Vatikanu.
Medijske niso rešene
Za izropan in uničen hotelski in bazenski kompleks v Medijskih toplicah, ki je tokrat že tretjič naprodaj, ni zanimanja. Občina nima denarja za nakup in se ne zmeni za zasebnega lastnika Darka Zupanca iz Celja, ki bi ga z njihovo pomočjo obnovil, pravega kupca pa ni in ni. In tako vse skupaj propada že dobrih deset let.
To pa ne pomeni, da Zagorje vseeno ne stopa po turističnih poteh, pa čeprav ima le peščico prenočitvenih možnosti in malo gostiln. Če je pred leti kdo zašel v to tipično rudarsko mesto, ni imel kaj videti. Bila je glavna cesta, ki je vodila naprej v bližnje Trbovlje ali v 40 km oddaljeno Ljubljano, odvisno, kam si ob Savi zavil. Danes seka mesto lep, res lep park, ki so ga domačini že vzeli za svojega in ga tudi s pomočjo sodišča poimenovali po pokojnem državniku dr. Janezu Drnovšku. Tik ob parku je Weinbergerjeva hiša iz 19. stoletja, ki je kulturni dom in galerija. Le kdo ne pozne slikarske kolonije Izlake–Trbovlje, ki je na svoja slikarska stojala nadela pol stoletja in še nekaj čez. Prvič, ko so začeli risati, se jih je zbralo enajst, spomini so še kako živi, potem se jih je zbralo vsako leto več in več. Danes je to če ne svetovna, pa vsaj evropsko znana slikarska kolonija.
Pod mestom so pluli Argonavti
Imajo tržnico Pod uro in na ploščadi fontano, sredi nje pa povečano kopijo fibule iz železne dobe. Original hranijo v Narodnem muzeju v Ljubljani. Pa še kaj bi se našlo v Zagorju vredno ogleda, na primer staro donfarco, 48 ton težko lokomotivo, Amerikanka so ji pravili. Tudi bežen pogled na novo čistilno napravo v obliki ladje Argo ni odveč. Ja, tudi znameniti Argonavti z Jazonom na čelu so pluli tod mimo, tja proti Ljubljanici in potem proti Jadranskemu morju in proti domu. Trg Ivana Cankarja, našega največjega slovenskega pisatelja, pa spominja na to, da je bil Cankar nekoč v Zagorju volilni kandidat jugoslovanske socialdemokratske stranke.
Da zelenje vabi, vedo v Zagorju že dolgo. Prav zato je vedno bolj obiskan njihov Europark Ruardi, na mestu, kjer je bilo nekoč degradirano rudarsko odlagališče, zdaj pa se tam že bohotijo drevesa, potke za tek, igrala za otroke, celo dva ribnika imajo tam in še kaj. Med drugim Zeliščni vrt tete Johance, prve prodajalke zelišč v Zagorju. Pravijo, da je novi park zrasel na kar šestih milijonih kubičnih metrov jalovine in drugih komunalnih odpadkov, ki so leta 1987 zdrsnili na ta prostor. Toda nekdanji knapi niso pozabili na ure, ki so jih prebili stotine metrov pod zemljo, niso pozabili na tone izkopanega premoga, ne, vse to se jim je vtisnilo v spomin in tudi v Muzej rudarstva Zagorje, ki ni velik, zato pa je poln vsega, kar so knapi nekoč uporabljali. Celo na Perkmandeljca niso pozabili, na rudniškega škrata, ki jim je, če je bil slabe volje, nagajal, če je bil dobre, pa jim je kazal, kje je bogata ruda. In verjeli ali ne, celo na Roziko so pomislili in ji dali svoje mesto. Pa je Rozika čisto navadna podgana, no ja, ko je bil rudnik še živ, je imela pomembno vlogo. Podgane namreč hitro zaznajo količino metana v zraku in so z begom rudarje opozarjale, da se v jami dogaja nekaj takega, da je varneje pobegniti in se pravočasno rešiti.
So našli gospode Gamberške?
Če bi krajani Čemšenika pozabili na govorice, češ da so pod tlemi cerkve Marije Vnebovzete starodavni grobovi, ne bi arheologi tam imeli kaj početi, ampak bi vso skrb prepustili gradbincem pri stabilizaciji cerkvenih tal. Ti bi ojačali tla, z betonom zapolnili luknje in odšli. Tako pa so arheologi odkrili, da grobovi niso samo govorice, ampak da so resnično tam in da so v njih že več kot tisoč let pokopani njihovi predniki. Tako so v srednjem delu ladje odkrili obok in ostanke grobnice, ki so jo, kdo ve, kdaj, zasuli. Danes še ne vedo, iz katerega stoletja je grobnica, lahko le domnevajo, da gre za kakšnih tisoč let staro, kot lahko tudi domnevajo, so v štirih grobovih okostja nekdanjih gospodov Gamberških, ki so imeli grad Gamberk le streljaj od Čemšenika. Slej ko prej, če prej ne, pa takrat, ko bodo cerkev obvarovali pred grozečim plazom, bo ta postala še bolj priljubljena turistična točka.
Enako kot so bile Medijske toplice. O njih piše Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Kako tudi ne bi, saj je imel svoj Medijski grad čisto blizu, zahodno od Izlak. Leta 1877 je Medijske toplice kupil gradbenik Alojz Prašnikar in tam uredil okrevališče, dodal jamsko kopališče in plavalni bazen s termalno vodo, ohranil Valvasorjev vrelec itd, itd. Leta 1985 so gostišče s prenočišči dogradili v hotel s 35 sobami, nakar so zgradili še zunanji kopališki kompleks s tremi bazeni in toboganom. Potem pa … konec … Leta 2009 so vse skupaj zaprli. Poplave in vandalizem so naredili svoje, zasebni lastnik bi ga rad prodal in, normalno, veliko zaslužil, občina Zagorje ob Savi pa nima toliko denarja, kot zahteva lastnik, in tako vse stoji. In osrednja zanimivost, ki bi lahko turizem v Zagorju postavila na nov oder, propada.
Potem pa na Podkum
Najprej na nekdanjo domačijo Medved v Podkumu. Lastnik je upokojeni zdravnik, kirurg Rudi Zupan, vendar to ni njegova domačija. Da bi postal lastnik lepe kmetije, ki pa je enostavno nima časa obdelovati, sta želeli lastnici Filomena in Francka, saj sta vedeli, da bo gospod Zupan spoštoval tradicijo trdne kmetije in izročilo rodov, in jo pokazal prihodnjim rodovom. In to tudi dela. V bližnjem skednju je pripravil tudi stalno etnografsko zbirko, koncertna dvorana na domačiji Medved je velikokrat polna, še posebej takrat, ko v njej z gledališkimi igrami gostuje Kulturno društvo Podkum ali pa ko so tam koncerti Mednarodnega glasbenega festivala URSUS. Skrbno neguje vrt belih glicinij, ki tu rastejo najvišje v Sloveniji, in skrbi za zaščiteni macesnov gaj. In gospod Rudi Zupan je povedal, da je njihova najbolj priljubljena rečenica, kot temu pravijo, »mat kurja«, največja pohvala pa če o kakšnem dekletu rečejo »mat kurja je lepa ku prasica.«
In potem pot naprej, peš je okoli pol ure prijetnega sprehoda skozi gost in dober gozdni zrak, ki bi ga pil, če bi ga lahko, še posebej poleti, ko je v dolini vroče. Tja do gostilne Čop, gostilne Marije Čop, ki zna s svojimi knapovskimi ženskami s petjem obuditi nekdanje knapovske običaje, pa ne samo običaje, dobro ve, kakšno malico so nekdaj jedli rudarji, da so lahko ostali močni. Samo da ta malica veliko bolje diši kot je nekdanja, saj ima v kuhinji sina Lojzeta, ki so mu poleg številnih priznanj nadeli tudi naslov najboljšega mladega kuharja v Evropi. Gostilna Marije Čop je kar 800 metrov visoko, v vasi Podkum, ki šteje nekaj čez 800 prebivalcev, zato ni čudno, da je gostilna središče vasi, saj je v njej trgovina, v trgovini pa pošta. In spodnja velika restavracijska soba se po potrebi spremeni tudi v prostor za kulturne in druge prireditve. Sama stavba iz leta 1748, najbolj bi zadeli, če bi ji rekli preprosto velika stavba, saj ni ne grad ne dvor, pa ima kljub temu za okrasje kar veliko dobro narejenih oklepov, nekaj viteškega orožja in kar je še takih reči. Mladi kuharski mojster Lojze prisega na lokalne dobrote, kakršne je kuhala že njegova babica, ki je skrbela za hrano v menzi radeške papirnice. Tu dobite funštrc na ocvirkih, jetrno klobaso s proseno kašo, zajčji ajmoht, pa še kaj takega, kar gre nam meščanom, ki smo že pozabili na svoje kmečko poreklo, bolj težko v uho.
