Koroška – zelena in obetajoča nevesta
Nekaj je, kar te privlači v tej Dravski dolini, ujeti med Pohorje in Kozjak. Naj je to močno zelena barva gozdov, naj je to Drava, ki se navidez leno premika, pa vendar hiti daljnim krajem naproti. Ali pa je to tisti zrak, ki ga lahko zajameš s polnimi pljuči in ti dobro dene. Ljudje, ujeti v tej dolini in tudi na obronkih Pohorja, so bili umni kmetovalci in pogumni splavarji.
Pa se turistična zgodba sploh ni začela na Koroškem. Tisti, ki so se je spomnili, so bili doma v Mariboru in že dolgo počivajo na Pobrežju. Bilo je leta 1985, ko je tedanji predsednik mariborskega turističnega društva Janez Jerman prisluhnil staremu splavarju in kormonišu Janezu Verbotnu. Prvi splav so zgradili v Koblerjevem zalivu, a danes do njega ne morejo več, saj so brihtneži zgradili Studenško brv tik nad gladino Drave, da še race komaj splavajo pod njo. Do Sodnega stolpa so takrat prisplavarili. Ekipo izkušenih dravskih splavarjev je blagoslovil župnik, dramski igralec Jože Zupan, boter je bil takratni politik in poznejši bankir Črt Mesarič, krščenec – ja, na vsaki vožnji so krstili mladega splavarja – pa je bil poznejši dolgoletni kormoniš, vodja splava Ervin Pušnik. Če dobro pomislimo, je bil krst na splavu prvi dogodek in začetek poznejšega svetovno znanega Festivala Lent.
Flosarji imajo radi vesele upokojence
Korošci so zgodbo dokaj hitro povzeli, točneje, povzel jo je Tonček Gostenčnik, leta 1998 prepričal vanjo potomce nekdanjih splavarjev in danes plujeta po Dravi, ki so jo umirile dravske elektrarne, dva splava, dva flosa, kot jim pravijo. Zrak je poln domače glasbe, flosarji uberejo šaljivo zgodbo, flosarske frajle pa vam postrežejo s šilcem žganja, flosarskim golažem, žganci, zabeljenimi z grumpi – saj poznate te koroške ocvirke – in še čim. In najraje imajo upokojence, saj ti prihajajo na zabavo in se hočejo zabavati.
Toda sama voda je za koroško regijo premalo. Tisti, ki se ukvarjajo s turizmom, vedo, da se ne bo našel junak, ki bi v Dravski dolini zgradil večji hotel s sto prenočišči, zato so zbrali lastnike starejših in opuščenih hiš in jih začeli prepričevati, naj jih zgradijo v objekte, primerne za prenočevanje. Morda se bo kdo le opogumil. Po nekaj postelj na hišo bo dovolj in tudi kakšen evro bo padel. To pa pomeni, da so začeli s pripravami za nadaljevanje Dravske kolesarske poti, ki naj bi vodila vse tja do Hrvaške in še naprej. Po avstrijski 320 kilometrov dolgi Dravski kolesarski poti, ki se začne v Italiji na Toblaškem polju in velja za najlepšo v Evropi, je lani kolesarilo kar 250.000 kolesarjev. Od Nemške kolesarske zveze je dobila najvišje priznanje, pet zvezdic. Samo štiri takšne so v Evropi. Toda v Avstriji vedo, da nekaj manjka in to je nadaljevanje Dravske poti po Sloveniji, točneje po Dravski dolini, kajti pot ob slovenski Dravi je še lepša, bolj slikovita in vodi do prvega večjega kraja na poti, do Maribora.
Dravska pot že dobiva podobo
Začelo se je pred tremi leti, ko je 18 občin ob Dravi zagnalo partnerski projekt. Pot že dobiva podobo, saj bo Direkcija za infrastrukturo postavila več kot 400 usmerjevalnih tabel med avstrijsko in hrvaško mejo. Nova priložnost za večji turistični kolač je tu, saj so v načrtu tudi novi odseki v občinah Muta in Radlje ob Dravi in naprej.
Na Koroškem vedo, da je vstopna točka na slovenskem delu Dravske kolesarske poti v Dravogradu, od tam pa vrti pedale le vsak dvajseti kolesar. Do meje s Hrvaško jih pripelje le tisoč. In če pri tem pomislimo, da se večina kolesarjev ustavi po 50 do 70 kilometrih prevožene poti, nakar poišče prenočišče ali si ogleda še kakšno znamenitost – spomnimo se samo na splavarjenje, pa ogled najstarejše cerkve na Slovenskem v Muti, da ne govorimo o dobri domači lokalni hrani – vidimo, da je priložnost tu. Sploh zato, ker so v Dravski dolini združili naravo s turizmom. Dober primer za to je čudoviti Vodni park Radlje ob Dravi, prvi in verjetno še edini biološki bazen za nekaj tisoč kopalcev. Tam je na eni strani bazena ločje z žabami, ki same čistijo bazensko vodo. In kopalci iz velikih mest, nevajenih takšnih »domačih« živali, nimajo nič proti njim. Za čistočo v radeljskem parku skrbijo naravni organizmi in upravljalci nikoli ne dovolijo, da bi kopališče čistili z dodatnimi kemikalijami. Tam so tobogan in igrala, lepe glamping hiške, ki so zadnji hit slovenskega turizma, ter igrišči za odbojko in nogomet. In če vse to še ni dovolj, je v trškem mestu zanimiva Kalvarija s križevim potom in sedem plastik Janeza Jakoba Schoya pa stari grad na skalnem pomolu, dvorec sredi lepega angleškega parka in še kaj.
