Barje, lepo, a premalo poznano
Štirje načini spoznavanja Ljubljanskega barja so nam na voljo, vprašanje je le, za katerega se bomo odločili. Vsi pa nas lahko pripeljejo do zanimivih točk, ki se jih izplača obiskati, še več, to velja za Ljubljančane, ki bi si jih morali ogledati, saj je ta 163 km2 velik del Slovenije ne samo prežet s preteklostjo, ampak je zanimiv tudi danes in to ob vsakem letnem času.
Peš ga prehoditi, no ja, tega se lotijo le redki. Kakšen kos Barja pa že. Tako so pred kratkim v četrtni skupnosti Rudnik organizirali pohod po Barju in zapisali, da bo pohod dolg 13 km in da bodo pohodnikom predstavili razkošno naravo.
Lepši in bolj udoben bi bil obisk Barja z ladjicami, ki jih je zdaj na Ljubljanici kar dovolj. Od Tromostovja do Črne vasi bi z ladjico pluli nekaj manj kot eno uro, vmes pa bi občudovali ne samo z zgodbami bogato reko sedmerih imen, Ljubljanico, ampak tudi poslušali petje ptic, videli bogastvo rac, ponirkov, tudi kakšen labod in štorklja se vidita, pa tudi nutrije, ki so bile nekoč doma v Kopru, točneje v vasi Rižana, kjer je bila farma bobrov, od tam pa so se razširile skoraj po vsej Sloveniji. Vidimo baldrijan, navadno krvenko, divje orhideje. Toda kaj ko so snovalci projekta Natura 2000 po dobri slovenski navadi mislili samo nase in niso pomislili, da bi še kdo drug rad videl bogastvo rečnega zelenja. Do avtoceste je plovba dovoljena, naprej pa ne in to kljub temu, da prvi ljubljanski rečni kapitan Tomo Župančič z vso odgovornostjo trdi, da so ladje tihe, da ne delajo valov, skratka da so za naravo neškodljive. Tudi direktor Pokrajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic je podobnega mnenja, saj bi rad, da bi obiskovalci prišli do Črne vasi, tam bi zgradili pomol, in jo potem mahnili na ogled cerkve Sv. Mihaela, ki je zdaj žal večji del časa zaprta in jo odpirajo samo po vnaprejšnjem dogovoru. Od pristanišča do cerkve bi zgradili pot, sedanja je namreč nenehno blatna.
Reka sedmerih imen
Ljubljanica je reka, ki se ponaša s sedmimi imeni, toda kakšna je v svoji notranjosti, ne ve nihče, tudi krasoslovci ne, saj svoje vodovje pod površjem skrbno skriva. Izvira na robu Prezidskega polja na Hrvaškem kot Trbuhovica in po kratkem toku izgine v Mrzli jami. Potem je Obrh, pa Stržen, ta izgine na Cerkniškem polju v Veliko in Malo Karlovico, nakar ji nadenejo ime Rak, ki tudi kmalu izgine v Tkalco jamo. Kdo ve, kaj vse dela pod zemljo, toda ko pride ven, dobi ime Pivka, nato Unica, ki spet izgine, nakar se pojavi pri Vrhniki, na mestu, kjer so znameniti Argonavti razstavili svojo ladjo Argo. Najbolj znan izvir, teh je več, je Močilnik, morda po nekoč dobri gostilni in pozneje po nočnem lokalu, ki je prekipeval od erotike. Najmanj znan je izvir Furlanove toplice, tu ima voda vse leto, pozimi in poleti, 23 stopinj. In ko smo že pri Argonavtih na čelu z Jazonom – ta je bežal vse od Črnega morja, po Donavi, nato po Savi, del legende so si izposodili tudi v Zasavju, kjer so zgradili čistilno napravo v obliki ladje Argo, nato po Ljubljanici do Vrhnike, kjer so ladjo razstavili in jo prenesli, pravijo, da so jo porivali po hlodih, do našega morja in nadaljevali pot naprej proti domu, Grčiji. Argonavti in njihova ladja Argo so bili znani tudi po tem, da so bile takratne ladje majhne in so z njimi pluli samo po obali, Argo pa je bila velika ladja, največja svojega časa, saj je sprejela kar 50 mornarjev – vojščakov. Ljubljanica pa je bila plovna reka še ne tako daleč v preteklost in po njej so prevažali vse tovore od Vrhnike do Ljubljane. Na njej je bil znameniti pevec Orfej, velikan Herkul, vojščaka Kastor in Poluks pa Tezej in največji junak pri obleganju Troje Ahil, zdravilec Eskulap in Medeja, ki naj bi začarala Jazona, da se je vanjo nesmrtno zaljubil. Argonavte je čuvala boginja Atena, ki je po vrnitivi poslala ladjo med zvezde, kjer še danes sveti pod imenom Argo Navis.
Niso pa zanimive samo legende, ampak tudi podatki o naših prednikih, ki so na Ljubljanskem barju živeli nekaj tisoč let. In to v hišah na kolih, imenovali so se koliščarji. Najstarejša kolišča segajo vse v dobo okoli 4600 let p. n. š. Strokovnjaki trdijo, da je bilo Barje takrat jezero, koliščarji pa so naselili rob jezera, saj so obdelovali zemljo, pluli pa so v drevakih, to je čolnih, stesanih iz enega več metrov dolgega debla. Nekaj drevakov so tudi našli, najdaljši je meril več kot deset metrov. Hiše na kolih so bile različno velike. Posamezna vas je štela od 5 do 80 hiš, na Barju naj bi bilo okoli 40 vasi, v večjih naseljih pa je živelo tudi po 500 ljudi. Kako so živeli, je nazorno opisal pisatelj Fran Saleški Finžgar v svojem romanu Bobri. Pisal je o Ostrorogem Jelenu pa o Jezerski roži pa o črnolasih napadalcih in ni bil daleč od resnice, čeprav si je vzel pisateljsko svobodo.
Koliščarji so uporabljali vozove
Pri Stari gmajni pri Vrhniki so našli najstarejše kolo na svetu. Naši strokovnjaki so bili previdni in so poslali kolo na preiskavo tudi v nek ugledni nemški laboratorij. Kot so domnevali, so jim Švicarji, ti so tudi znani po številnih najdenih koliščih, oporekali starost, toda našemu in potem še nemškemu laboratoriju so morali verjeti.
Tretja možnost za obisk Barja pa je kolo. Poznavalci Barja pravijo, da lahko kolesarji vsak teden izberejo novo pot pa jih v nekaj letih ne bo zmanjkalo. Makadamskih, da bi se z vožnjo po njih spominjali nekdanjih časov, pa tistih, ki so čisto po ravnem, in tudi takih na Krim ali Sv. Ano, kjer morate pošteno gristi kolena. Nedolgo tega so župani barjanskih občin s SCTjem podpisali pismo na nameri, o tako imenovanem maratonu Barjanka, ki naj bi opozoril na ta lepi del kolesarske Slovenije. V okviru maratona Franja naj bi skupina kolesarjev peljala tudi po 83 km dolgi Barjanki, po poti, ki naj bi potem prerasla v stalno kolesarsko pot. In ker bodo vozili številni kolesarji iz več držav, bo pot dobila tudi večjo prepoznavnost. Sicer pa lahko s kolesom pridete vse do Črne vasi in znamenite mojstrovine mojstra Jožeta Plečnika, do cerkve Sv. Mihaela, obiščete lahko naravni rezervat Iški Morost pa slikovito sotesko Iški Vintgar in Podpeško jezero. Poleti je tam polno kopalcev. Sicer pa so domačini hudi na to poimenovanje, saj naj bi bilo pravilno jezero Jezero, ker leži v vasi Jezero in ne v Podpeči.
Kaj pa avto? Z njim se lahko vozite po mili volji, cest je dovolj, gostišča pa so blizu.
