Slovensko umetno podzemlje

Zaklonišča, nekdanji rudniki, bunkerji in še kaj postajajo vse bolj privlačni za turistične oglede.

Pred dnevi so se veselili v Mežici. Kakšnih 350 let je že od tega, ko so tam zakopali v nedra zemlje in iz nje vlekli svinec in cink, in dve desetletji je od tega, kar so dali slovo njunemu izkopavanju, saj je svinec zastrupil skoraj vso Mežiško dolino. Kmalu so se začela razmišljanja o novi panogi, o turizmu. Danes se lahko nekdanji mežiški rudarji pohvalijo, da so v globino zemlje spustili že 320.000 obiskovalcev.

Pa niso samo rudarji tisti, ki so v temini zemlje videli nove čase. Nedolgo tega so v vasi Škrlje v okolici Kočevske Reke odprli vrata skrivnostnega bunkerja. Še vedno je skrivnosten, saj si ga lahko ogledate, slikanje pa je prepovedano. Objekt s šifro K-35 je bil dolga leta skrajno varovana skrivnost. Stoji v vasi, ki je dolgo ni bilo na zemljevidu. Prebivalce so v petdesetih letih prejšnjega stoletja izselili po svetu, nakar so vas in okolico zasedli gradbinci in začeli graditi bunkerje za takratno politično vodstvo. Obiskovalce danes, potem ko si ogledajo dokaj asketsko, vendar za tiste čase tehnološko napredno opremo, ki bi danes popolnoma normalno delovala, najbolj zanima, ali kje obstajajo seznami oseb, ki bi se lahko takrat, in seznami oseb, ki bi se lahko tudi dandanes zatekle v te bunkerje. Poznavalci pravijo, da je v Sloveniji pet takšnih bunkerjev, eden čisto blizu Ljubljane, kdaj pa jih bodo – če jih sploh bodo – odprli za oglede, ne ve nihče.

Pa se vrnimo k svetovni atrakciji. Mežiški rudarji so sami poskrbeli za ohranitev izjemne tehnične, kulturne in naravne dediščine in naredili muzej, ki mu ni para. Najprej so popeljali obiskovalce z vagončki po tri in pol kilometra dolgem rovu od Glančnika do revirja Moring, ki je pod površjem Velikega vrha. Od tam obiskovalci hodijo še kilometer in pol, med potjo pa si lahko ogledujejo številne eksponate. Leta 2002 so klasičnemu ogledu dodali še kolesarjenje po opuščenih rovih. Pot je dolga pet kilometrov in je enkratno doživetje, kakor je enkratno veslanje globoko pod zemljo, v kristalno čisti vodi.

Pa nekdanji rudnik svinca Mežica ni edini rudnik, ki vabi na ogled. V Idriji si lahko ogledate nekdanji rudnik živega srebra, v Velenju pa vas v rudniku pogostijo s knapovsko malico v najgloblji jedilnici v Evropi.

Posebna zgodba so tudi letalska zaklonišča v Kranju z rovom, dolgim kar 1300 metrov. Tik pred začetkom druge svetovne vojne sta ga zgradila domača gradbinca Josip Slavec in Josip Dedek. Danes je rov spremenjen v prireditveni prostor in namenjen turističnim obiskom. V njem je soba za otroke, plesna soba in soba za večje prireditve. Med ogledom v rovu ugasnejo luči in ko vas obkroži črna tema, se zasliši letalski alarm in prodorno zavijanje nemških štuk. Tudi bobnenje bomb je slišati. In vesel si, da je to samo prikaz nekdanje groze. V tamkajšnjem Zavodu za turizem pa se ne hvalijo samo s podzemnim rovom. Ponosno povedo, da je hotel Brdo dobil v Londonu priznanje za najboljši luksuzni podeželski hotel na svetu, hotel Actum pa je bil proglašen za najboljši luksuzni butični hotel minulega leta na svetu.

Žal pa niso vsa mesta pripravljena popeljati svoje goste v podzemlje. V Mariboru trdijo, da je od vrha Piramide pa do mestnega parka speljan rov, po katerem bi lahko hodili. Na vrhu Piramide so odkrili podkleten prostor, ki meri 65 m² in od koder bi lahko vodil rov, po eni razlagi do Košakov, po drugi pa do protiletalskega zaklonišča v Tomšičevem drevoredu.

Tudi Ptujčani imajo 800 metrov dolg rov pod gradom. Kulturnik Samo M. Strelec je v njem pripravil razstavo, nekakšen muzej. Sam je na svoje stroške in brez pomoči očistil del rova. Žal so zaradi vlage razstavni eksponati propadli. Danes ni nikogar, ki bi hotel odpreti nov del ptujske preteklosti. Domačini v rov ne smejo posegati, lastnik, Ministrstvo za kulturo, pa se dela gluhega za vse predloge.

Pa stopimo še na vojaško področje. Bovške kaverne, dolge kamnite rove, imenovane mulatiere, ki so jih izklesali in po njih hodili italijanski vojaki, poznamo že dolgo. Nekaj jih je stalno osvetljenih. V Poljanski dolini pa bi radi približali velike bunkerje, dvorane pod zemljo in rove nekdanje Rupnikove obrambne linije, ki pa ni nikoli služila svojemu namenu. V tridesetih letih prejšnjega stoletja jo je dal zgraditi general Lev Rupnik, saj se je takratna državna meja vila čez žirovsko-cerkljansko hribovje. Linijo so gradili od leta 1937 do 1941, pri gradnji je sodelovalo kar 60.000 vojakov in civilistov. Imajo takšne dvorane, da so v njih organizirali že marsikatero prireditev.

Pred kratkim so z gradnjo železobetonskega vhodnega portala pri izvoznem rovu ter ureditvijo dela notranjosti odprli rudnik Sitarjevec pri Litiji. Rudnika niso izkoriščali že vse od sredine 60-ih let prejšnjega stoletja. V njem lahko vidite edinstvene limonitne kapniške strukture, stalaktite, stalagmite, kapniške zavese in cevkaste stalaktite; strokovnjaki trdijo, da so v rudniku najhitreje rastoči kapniki na svetu. Nekateri zgodovinarji pa menijo, da je Litija naše najstarejše rudniško mesto, saj so tu rili pod zemljo že Kelti in kopali svinčevo, cinkovo, bakrovo, baritno in železovo rudo. V rudniku je več kot 60 vrst mineralov, med njimi kristali cinabarita in cerusita.

Slovenija je bogata tudi na tem področju in izplačalo bi se takšne rove očistiti in odpreti za obiskovalce. Malce zaradi zanimivosti, pa tudi kakšen evro bi padel iz bogate turistične malhe.