Še danes je slišati dekliški jok

 

Saj je vseeno, kam se v nam preljubi Sloveniji odpravite na potep. Z avtom, kolesom ali peš. Povsod boste naleteli na čudovito pokrajino, na sledove naše preteklosti, na zgodbe, ki so si podobne pri nas, na Hrvaškem, tudi Madžarskem in Slovaškem. Ti kraji so bili v zgodovini bolj povezani, če prek drugega ne, pa preko legend.

Tokrat je bilo cilj našega potepa Goričko, čudovita pokrajina na severovzhodu Slovenije, ki nima samo največjega baročnega gradu v Sloveniji, ki mu po domače pravijo kar Grad, pač pa tudi Vulkanijo, sodobni prikaz izbruha zadnjega ognjenika v Sloveniji. No ja, zadnji izbruh se sliši kar strašljivo, pa kar mirno, saj se je zgodil pred tremi milijoni let in še to ne čisto na Goričkem, ampak nekaj kilometrov stran v današnji Avstriji, toda lava in pepel sta takratno Goričko temeljito prekrila in pustila geološke sledove.

Saj je vseeno, če ste za »prmej duš« namenjeni samo na Goričko, škoda bi bila, če se ne bi ustavili ob novem Soboškem jezeru, ki ni samo voda v nekdanji opuščeni gramoznici Kamešnici, ampak že kaže obrise turističnega, kulturnega, športnega in poslovnega centra regije, ki ga je vredno obiskati. Pa še daleč od avtoceste ni. Res je, da center še ni končan, kajti na njegovem severnem delu še vedno brnijo stroji in širijo jezero, južna plaža pa je že urejena. Poleti bo to pravo Panonsko morje, ki bo poleg kopalcev, jadralcev na deski, saj tam nenehno piha, in žurerjev, hišice za piknike so že postavljene, privabila obiskovalce tudi v Expano, paviljon, ki so ga odkupili na dražbi in ki je bil postavljen za svetovno razstavo v Milanu. Sicer je vse skupaj stalo 4 milijone evrov.

 

Sedaj pa nadaljujmo proti Gradu na Goričkem, kjer stoji največji slovenski baročni grad. Da ima 365 sob, pravijo eni, drugi trdijo, da jih ima enajst manj, tretji, da jih ima samo 311. Verjamemo vsem, kajti Grad je res velik in ima celo nekaj sob za spanje in lepo poročno dvorano.

Zgradili so ga v 11. stoletju – dograjen je bil na temelju starega gradu leta 1214 kot Castrum Lyndui – vitezi templarji, njihovi potomci imajo še danes v Ljubljani svoj sedež, vitezi tega reda pa naj bi bili nekateri znani Slovenci, tudi nekdanji ministri. Ima pa grad 16 kletnih soban, v katerih razstavljajo različne izdelke, od lončarskih do kovaških. Okoli njega je velik park v angleškem stilu in v določenem delu gradu obiskovalci čutijo energijo, ki puhti iz tal v obliki valovanja, človek pa dobi po rokah mravljince. Navsezadnje je grad sezidan na skali, ki je ostanek nekdanjega vulkanskega izbruha.

Za Goričance pravijo, da so prijetni, prijazni in pošteni ljudje, da pa niso kaj prida poslovni. In ko gledaš Grad, jim moram pritrditi, kajti kdo ve, kaj vse bi iz njega naredili sosedje, kamor pa se po boljši kruh odpravlja vse več mladih, tu pa primanjkuje delovne sile.

Da je to res, priča njihova Noč čarovnic, daleč najbolje obiskana prireditev in finančno uspešna, na katero so drle čarovnice in njihovi spremljevalci iz vse Slovenije, bilo jih je tudi na stotine iz Avstrije in Madžarske. Zadnje se je udeležilo več kot 20.000 čarovnic in majhna vas Grad na Goričkem tega ni mogla sprejeti. Pa so jo preprosto ukinili, za svojo so jo vzeli organizatorji iz Rakičana.

Da so imele čarovnice tu svoj dom, ve povedati legenda o zmaju Kaču, ki se je silno rad kopal v grajskem ribniku. In takrat, ko je čofotal po vodi, je ob bregu pustil svojo zlato krono. Ta je zamikala sina grajskega hlapca, ki jo je ukradel in stekel proti grajskim vratom. Zmaj je to videl in se pognal v dir za njim, ker pa je bil dokaj nerodne sorte, se je zaletel v železno mrežo na vratih in storil hudo smrt.

Pa še ena legenda kroži po tej lepi, mirni pokrajini, ki ima sicer razdrobljena in manjša posestva in zato tudi manjše vinograde, toda odlična vina. Tako odlična, da njihovemu sivemu pinotu ne pravijo zaman, da je to ne vino, ampak pravi afrodizijak.

Pa zdaj k legendi. Nekoč naj bi bil Grad last družine Batthyany. V njem je živela grofica, ki je bila na las podobna grofici s slovaškega gradu Čachtice, ki se je skoraj vsak dan, da bi ostala mlada, kopala v krvi mladih deklet. Razlika je samo v tem, da naj bi se domača grofica kopala v krvi mladih deklet, medtem ko se je Slovaška kopala samo v krvi mladih devic. Da so v to zgodbo vstavili tudi takrat najmočnejšo žensko tiste dobe Barbaro Celjsko, pa je že druga zgodba. Verjeli ali ne, tisti, ki so v Gradu že spali, vedo povedati, da so se v gluhi noči zbudili in v strahu prisluhnili joku mladih deklet.

Nedaleč od gradu pa je dom, vreden ogleda. Dom sodobnega prikaza ognjenika, Vulkanija mu pravijo. Skozi razlago in projekcijo, ki vam pričara spust v globine zemlje. Krtek Oli se res potrudi, pa naj gre za starejše ali mlajše obiskovalce, vsem pove sestavo zemlje in kako pride do vulkanskega izbruha. Je pa zviti Oli kar naprej previden, kajti sledi mu Eza, ki mu hoče vzeti dragoceni vulkanski kristal Olivino. Prikaz je res enkraten, tudi ga ne zmoti prava slovenska zgodbica. Nekdanji župan občine Grad Danijel Kalamar trdi, da so Vulkanijo zgradili po njegovi, več kot deset let stari zamisli, učiteljica Gordana Kolarič iz Murske Sobote pa trdi, da so zamisel ukradli njenim učencem, ki so se domislili projekta Ognjeno žrelo.

Saj je vseeno, kdo ima prav, dejstvo je, da Vulkanijo, pa tudi Grad obiskujejo učenci iz vse Slovenije. Zanje je to lepa in prava učna ura. Pa še lepo Goričko spoznajo.