Od toplarja do pravega Aladina – po dolini reke Mirne
Najprej ti, malo naprej od hitro rastočega Trebnjega, kraja, ki je bil še nedolgo tega ena sama dolga vas, zdaj pa je to lep in urejen kraj, v Mirni, v kraju, ki slovi po vodi Dana, pritegne oko Mirenski grad. In se čudiš … Saj so ga vendar požgali, zdaj pa je spet kot da bi na novo zrasel, pa čeprav veš, da ga je Ministrstvo za kulturo pozabilo.
In je res na novo zrasel, vendar samo zaradi trme profesorja in gledališkega zanesenjaka dr. Marka Marina, ki si je za svojo življenjsko nalogo zadal, da bo grad, ki stoji na sotočju Mirne in Vejarščice, na podaljšku Gorenjske gore, ki je visoka 263 metrov, spet obudil. In v njem prirejal gledališke predstave, kajti profesorju Marinu je teater pomenil tisto glavno, življenjsko ljubezen. Takšno ljubezen, da druge sploh ni iskal.
Bilo je v Kopru, kamor je profesor Marin odhitel z nalogo, da ponovno obudi nekdanje Primorsko gledališče. Okoli sebe je takrat zbral cvet mladih slovenskih igralcev od Borisa Cavazze, Majde Grbac in Janeza Vajevca do drugih, ki so jim pomagali tamkajšnji gimnazijci. Pa ne samo kot statisti, marsikdo med njimi je imel tudi pomembnejšo vlogo kot samo »nesti pladenj čez oder«, kot za statiste pravijo izkušeni igralci. In skoraj vsi ti gimnazijci so bili tudi strastni ljubitelji narave, planinci, alpinisti, gorski stražarji, taborniki. Beseda na besedo in kakšnih šest, sedem fantov se je za teden dni preselilo v Mirno, daleč od Kopra. Ob majhni Marinovi hišici na gornjem koncu Mirne so si postavili šotor, čudovite domače jedi pa jim je kuhala Marinova sestra. Čez dan so mladi fantje vihteli sekire in krčili kot džungla zaraslo grmovje okoli gradu, tako da so pripravili pot, po kateri so potem lahko vozili tovornjaki z materialom za gradnjo. Profesor Marin je vzel kredit in grad, ki ga prvič omenjajo pisni viri leta 1165 in je bil takrat last plemenitih mirenskih, pozneje oglejskih patriarhov, pa celjskih grofov, se je počasi začel prebujati.
Danes je grad v zasebnih rokah, občina in župan Dušan Skerbiš ga hočeta odkupiti, toda lastnica zahteva vedno višjo, za občino previsoko ceno. Škoda, res bi bil lahko pravo umetniško središče. Že zato, ker je nekoč v notranjosti skrival prave likovne zaklade, še posebej pa so izstopali štirje veliki portreti cesarja Karla VI, cesarice Elizabete, cesarja Jožefa I in cesarice Amalije. Tam je bilo tudi 11 velikih oljnih slik. Za opremo vedo, da je izginila v požaru, za slike pa vedo, da niso zgorele v požaru, vendar so izginile neznano kam. Tako rekoč so izpuhtele v zrak.
Mostiščarji, pa tudi napadalni Hrvati
Malo, le nekaj minut vožnje naprej pa je novo dolenjsko čudo, živalski vrt Aladin. V vasi Gomila. Ne samo otroci, tudi starejši uživajo ob pogledu na nekaj več kot sto živali, od kamele Aladina, ki nima nobene zveze s čudežno Aladinovo svetilko, je pa prijazna žival, ki pa zna biti za hip tudi malce zlobna. Če ga samo božaš in mu ničesar ne ponudiš, te zna preprosto prezreti in s tem povedati, da ti pa njega že ne boš zafrkaval.
Tudi rise lahko vidiš. Saj jih imajo tudi v zelo lepem in dobro obiskanem ljubljanskem živalskem vrtu, toda tam navadno ždijo visoko na drevesu in le sreči se moraš zahvaliti, da jih sploh vidiš. Da bi si jih podrobneje ogledal, ne, tega pa ne pustijo. Risi namreč. Damjan Zupan ima tam patagonske mare, prerijske pse, pa kamerunske ovce, kenguruje in še kaj. Ima pa tudi prave lesene šotore za prenočevanje, kuhinje pa ne in hrano za goste raje prinesejo iz bližnje gostilne. Pravcata delitev dela.
Gomila nosi ime po velikem številu izkopanih gomil iz halštatske dobe. Prej se je naselje imenovalo Kozarje, morda po kozah, kdo ve. Mimo naselja je šla rimska cesta, še pred Rimljani so tam živeli domačini v hišah na kolih. Še danes je tam umetno jezero, ki kar kliče po ureditvi, vendar ni nikogar, ki bi prevzel leseno hišo in v njej uredil vsaj bife, če ne česa boljšega. Pa so imeli lep bife, toda kaj ko so »domačini« iz bližnjega gozda večkrat prišli do njega, si brez vprašanj napolnili nekaj zabojev piva in odšli, ne da bi plačali. Nihče se ni zmenil za pritožbe, pa je zadnja najemnica, da, mislimo, da je bila ženska, raje vse skupaj zaprla in odšla. Zanjo je bilo bolj varno, bifeja pa še vedno ni.
Še en neprijeten dogodek živi v zavesti domačinov. Skozi pripovedovanja si povedo, da so v te kraje hudo nasilno stopala tudi hrvaška plemena z one strani Gorjancev in hotela prodirati na Kranjsko. Šele leta 895, tako pisni viri, se je to prodiranje na Kranjsko končalo, ker so takratni vladarji poklicali na pomoč bavarsko vojsko, ki je pošteno premikastila hrvaška plemena, in meja se je od leta 1131 ustalila na Gorjancih, kjer je še danes.
Luka sprejema tudi neveste
Še nekaj minut vožnje in pred nami je vas, celo občina po slovensko. Šentrupert in v njem župan Rupert Gole, arhitekt po izobrazbi in zaljubljenec v njihov muzej na prostem, muzej pravih slovenskih kozolcev. Je v dolini reke Mirne, na prekrasnem prostoru. Kozolce so prinesli iz različnih krajev, vendar so jih konzervirali po vseh načelih konzervatorske stroke, tako da bodo še dolgo kljubovali zobu časa. V bistvu je to čudovita stavbna dediščina Dolenjske in Slovenije, ki je edinstvena tudi v svetovnem merilu. Na tem prostoru je 19 različnih kozolcev, od tistega najbolj enostavnega, večina jih izvira iz mirenske doline, pa do tistih, toplarjev, ki ne pokažejo samo spretnosti takratnih tesarjev, ampak tudi denarno moč nekdanjih gospodarjev. Pravzaprav je kozolec nekdanja sušilna naprava, izdelana iz lesa, v nekaterih ni niti enega železnega žeblja, samo leseni, v katerih so sušili žita, lan, koruzo in še kaj. Dvojni toplarji so pozneje imeli celo prostor za shranjevanje kmetijske mehanizacije, vozov, v zadnjem času pa, normalno, avtomobilov.
»Mojstrstvo takratnih tesarjev nima primerjave po svetu,« je dejal župan Rudolf Gole in povedal, da je najbolj dragocen toplar tako imenovani Lukatov toplar iz leta 1795. In da so v njem imeli že nekaj porok, kajti muzej na prostem ni le sam sebi namen. »On mora živeti,« je dejal župan.
