Po cesti z novim Volvom FH Aero

Čeprav Volvo ni izdelal povsem nove kabine, pa je obstoječo temeljito predelal. Na sprednji maski so bile zaprte vse reže in spoji, da je površina enotna in da zrak po njej bolje prehaja. Območje pod vetrobranskim steklom je sedaj širše in prazno, da ga kupci lahko uporabijo za izpis svojega logotipa, kljub temu pa je tam dodan eleganten majhen napis Volvo. Znak Volvo, legendarni Iron Mark, je ponovno zrasel, vendar se je pomaknil nižje. Vogali kabine so precej bolj zaobljeni, kar je spet povezano z učinkovitejšim pretokom zraka.

K boljši aerodinamičnosti je pripomogel pomik celotnega spodnjega dela (od vetrobranskega stekla navzdol) za 24 cm naprej. Če pogledate novi vlačilec iz profila, boste videli, da je bolj koničast. Ta sprememba je povezana izključno z aerodinamiko, omenjeno povečanje dolžine za 24 cm se ni odrazilo v notranjosti kabine, kar bo verjetno razočaralo nekatere ljubitelje, ki so pričakovali več notranjega prostora.

Na vrh medosnih spojlerjev so dodali gumo, ki zapira prostor med šasijo in polpriklopnikom. S tem so preprečili, da bi zrak med vožnjo prišel med podvozje in prikolico, kar spet negativno vpliva na zračni upor in s tem porabo.

Pet odstotkov prihrankov

Z vidika trženja se 5-% prihranek sliši zelo dobro. Pri hitrostih nad 60 km/h je zračni upor tisti, ki povzroča največje izgube. Odgovoren je za približno 30 % porabe goriva pri dizelskem motorju in do 50 % porabe energije pri električni različici. V standardnem transportnem podjetju stroški goriva v povprečju predstavljajo približno 30 % vseh stroškov. Zato so se Švedi pri razvoju ukvarjali predvsem s tem, kako zmanjšati zračni upor.

V kabini je spet možnost vgradnje mikrovalovne pečice v prostor nad sovoznikom, dodanih je šest USB priključkov, spremenjeni so sistemski zvoki za obvestila, na voljo pa je kakovosten avdio sistem. V multimedijskem sistemu ima voznik več možnosti personalizacije in nastavitev po svojih željah, v sistem pa boste lahko naložili odobrene aplikacije z drugih platform. Nov je tudi ključ, ki ima gumbe za zunanje upravljanje vseh luči, omogoča pa tudi zagon brez ključa.

Številni vozniki so pričakovali temeljitejše spremembe v notranjosti kabine, a se za zdaj ne dogajajo. Notranjost ostaja enaka klasičnim FH kabinam, edina sprememba je v tem, da če ima vozilo namesto vzvratnih ogledal kamere, boste zaslone našli na obeh A-stebričkih. Voznikov je manjši (12 palcev), kar je dobra novica za voznika, saj ga ima relativno blizu. Zaslon na sovoznikovi strani je večji in ima 15 palcev.

 

Boljši pogled, manj hrupa

Dejstvo, da so s stranic kabine izginili okvirji vzvratnih ogledal, izboljša neposreden pogled izza volana, izginil pa je tudi hrup, ki ga povzroča zračni upor med vožnjo. Kamera se prilagaja ob lomljenju prikolice in vam omogoča zelo dober in širok pogled nazaj. Na voljo je tudi funkcija povečave in trije različni koti gledanja pri vzvratni vožnji. Standardni kot se lahko razširi z 18 na do 36 stopinj, odvisno od tega, kje vzvratno parkirate in kaj morate videti za seboj.

Obstajajo tudi referenčne črte, zahvaljujoč katerim voznik natančno ve, kje je konec polpriklopnika. S tem je odpravljena ena temeljnih pomanjkljivosti, ki jih imajo kamere namesto vzvratnih ogledal, saj je na sliki težko pravilno oceniti razdaljo. Z referenčnimi črtami pa se ta pomanjkljivost kompenzira. Pri razvoju so se inženirji poigrali tudi s postavitvijo kamer, da se te med vožnjo ne umažejo. Takoj ko temperatura pade pod –6 stopinj, se začnejo kamere avtomatsko greti, kadar koli pa lahko gretje zaženemo tudi ročno. Sistem ima tudi t. i. nočni način, zahvaljujoč kateremu ima voznik odlično vidljivost tudi v temi ali kadar ponoči stoji na parkirišču.

 

V vožnji

Zastavonoša v ponudbi, Volvo FH16, se predstavlja z novim 17-litrskim motorjem, ki zmore razviti 780 KM. Njegov menjalnik I-Shift, posebej dimenzioniran za večje obremenitve, upošteva tudi visok navor 3.800 Nm, kar z lahkoto vleče tudi 100 in več ton. Speljuje kar s 5. prestavo in kmalu že drvi s polno hitrostjo, kot da zadaj ni nič pripeto. Poleg tega si prestave sledijo posamično, ne da bi presegle 1.200 vrtljajev na minuto, saj je najbolj racionalno območje uporabe med 900 in 1.200 vrt/min. Vožnja v 11. prestavi s hitrostjo manj kot 60 km/h je zgolj formalnost, manjši pritisk na stopalko za plin takoj poveča vstop zraka skozi turbinski polnilnik in hitrost strmo naraste. Na vzponih, katerih motor ni niti občutil, pa čeprav smo vlekli 40 ton, je tovornjak s polno hitrostjo 90 km/h prehiteval tudi osebna vozila. Po zmerno neravni trasi vam bo ta mogočnež prihranil veliko število menjav prestav, kar bo prihranilo nekaj goriva. Poraba je zgolj 15–20 % višja od denimo 500-konjskega FH s 13-litrskim motorjem.

Poraba je sicer specifična stvar in pri FH 16 na eni strani izgubljamo zaradi večje prostornine, na drugi strani pa pridobimo zaradi zmanjšanja števila menjav prestav in nižjih motornih vrtljajev. Skratka, na težkih poteh ni gotovo, da bo izgubil proti bolj priljubljenemu modelu z manjšo prostornino. Druga prednost FH16 je motorna zavora VEB, ki končno daje vtis, da je močna kot primarni retarder. Seveda pri menjavi prestav vedno pride do izgube zadrževanja, a nedvomno se pri tem motorju motorna zavora Volvo razkrije v najboljši luči, saj razvije do 525 kW zavorne moči.

Zmogljiv FM 500

Da smo lahko preizkusili novo aerodinamično izkušnjo, pa je Volvo Trucks na svojo grško turnejo pripeljal klasični Volvo FM 500 s kamerami namesto ogledal, ki prihajajo iz Stoneridgejevih delavnic. Zelo skladen model za izvajanje večjih regionalnih ali nacionalnih del. Kamere občutno izboljšajo bočno vidno polje. Odstranitev ogledal močno olajša prihod v križišča in krožišča z odpravo motečega mrtvega kota.

Kljub zmanjšani čelni površini v primerjavi s standardnim FH – jamstvo za še nižjo porabo – je bil FM najbolj hrupen v celotni skupini glede motorja in aerodinamičnih turbulenc. Dokaz, da definicija FH Aero ni poceni.

V Grčiji pa smo srečali tudi »starega znanca«, Volvo FH Aero 460 Turbocompound. Konfiguracija menjalnika Volvo I-Shift skupaj z najnovejšimi izboljšavami topografskega predvidevanja Volvo i-See je poudarila osupljivo razpoložljivost te različice motorja D13 že od najnižjih vrtljajev.

Elektrika, elektrika

Vsekakor pa je bil izziv prepeljati 100 kilometrov z električnim tovornjakom. Vožnja povsem v tišini, brez vibracij, z vklopljenimi vsemi sistemi, z aktivnim tempomatom, ki prilagaja hitrost glede na znake, samodejno pospeševanje in zaviranje, sistem za vzdrževanje vožnje v voznem pasu …, lahko bi rekli dolgčas. Moramo pa pohvaliti izjemne pospeške, ki jih zmore ta pogonski sklop, sestavljen iz bloka baterij s kapaciteto 540 kWh. Nove Volvove električne tovornjake poganjajo trije elektromotorji, povezani z dobro preizkušenim menjalnikom I-Shift, ki ima novo strategijo prestavljanja, optimizirano za električne operacije. V bistvu se spodnji del menjalnika ne uporablja in na voljo je samo zgornjih šest prestav. Motorji in menjalnik I-Shift skupaj tvorijo zmogljivo električno pogonsko enoto, za katero Volvo pravi, da ponuja visoko učinkovito voznost s kombinirano močjo elektromotorja 490 kW (666 KM). Ob hitrosti 80 km/h je tovorna kompozicija, težka 36 ton, porabljala 1,4 kWh/km, kar pomeni, da bi lahko z enim polnjenjem prevozili 350 kilometrov.