Page 46 - Revija Tranzit 2020 st21
P. 46

Izza ovinka















































        barve, nekatere so bile premazane čez   in upodobitev tivolskega parka slikarja   kopuna, stregli pa bodo na starinah, na
        čudovite mozaike. »Vsak novi kos je   Antona Karingerja. Ta slika ni bila nikoli v   Meissnovem servisu.
        moral biti čista kopija originala,« je dejal   Ljubljani, lastnik jo je kupil na dražbi na   Sicer pa bi o Ruski dači lahko napi-
        novi lastnik. »Skoraj ves les je še origina-  Dunaju. V knjižnici visi portret ruske vlada-  sali še veliko lepih besed, tudi zato, ker
        len. Prvotna hiša je imela kar 16 slepih   rice Katarine Velike in tam je tudi knjiga iz   podobnih zgodb nimamo, kajti resnica
        oken, ki so bila od zunaj videti kot prava.   prve izdaje Valvasorjeve Slave vojvodine   je, da Slovenci enostavno nismo obože-
        V predsobi je bilo talno ogrevanje, toda   Kranjske.                    vali tako imenovanega srednjega sloja,
        žal so bile ponekod ploščice položene   Pa še nekaj o kulinariki. Na voljo bo   tako kot nismo svojega plemstva, če ne
        v kar treh slojih. Originalno poslikavo   tako imenovana Cesarska večerja, to bo   upoštevamo barona Žige Zoisa in barona
        Ples otrok smo restavrirali, preostale pa   večerja s šestimi hodi. Etnolog dr. Janez   Janeza Vajkarda Valvasorja. Pa je bilo še
        so večinoma rekonstruirali.«        Bogataj je raziskoval recepte tedanjega   veliko znanih Slovencev, ki bi se jih, pose-
                                            časa in predlagal za večerjo štajerskega   bej zdaj, lahko spomnili.
           Zgodbe v Ruski dači
           Na eni izmed sten je slika feldmaršala
        Radetzkyja, le kdo ne pozne njegove
        koračnice? Sloviti feldmaršal se je v
        Ljubljano preselil leta 1852, dve leti zatem,
        ko je pri 85 letih odšel v penzijo. Stanoval
        je v gradu Tivoli, njegova zasluga je, da
        je dal park Tivoli na razpolago ljubljan-
        skim meščanom. »Kupil sem jo na dražbi
        v Avstriji. Zakaj ta slika? Zato, ker hočem
        imeti v Ruski dači zgodbe. Tako kot jih
        imam v Zelenem salonu, kjer strežemo
        takšne večerje, kot jih je ljubljanski gar-
        nizon organiziral leta 1908 ob 60-letnici
        vladarja Franca Jožefa. Pri tepihih smo se
        zgledovali po vzorcu iz leta 1908.«
           Na drugi steni je slika Vilinski ples
        Mihaela Stroja, avtorja slavnega portreta
        Luize Pesjakove, ki visi v Narodni galeriji,


        46
        46
   41   42   43   44   45   46   47   48   49