Snežna križarka
Antarktika je najhladnejši, najbolj suh in najbolj vetroven kontinent na zemlji, s populacijo 5000 stanovalcev pa tudi najmanj poseljen. Redko kdo se odloči, da bi živel na tej lokaciji, zato je omenjeno število prebivalcev sestavljeno pretežno iz sezonskih delavcev in raziskovalcev.
Velikokrat se je Antarktiko poskušalo premagati tudi na kolesih. Tako so jo že pred 80 leti želeli prečkati s posebnim terenskim vozilom, ki pa je neslavno končalo v ledu in snegu in o njem več deset let ni bilo ne duha ne sluha. Sedaj so si strokovnjaki edini, da so našli lokacijo kje se nahaja. Dolgo so ljudje premišljevali kako prevoziti Antarktiko, kjer največji problem predstavlja zaledenela podlaga in ekstremno nizke temperature, ki niso pogodu motorjem na notranje zgorevanje niti pnevmatikam.
V štiridesetih letih prejšnjega stoletja so se Američani odločili, da vseeno pripravijo posebno terensko vozilo, ki bi lahko prevozilo Antarktiko. Pod delovnim imenom Snežna križarka so začeli pripravljat vozilo dolgo 16,7 metra, široko 7,6 metra in težko 37 ton. Osnovna zamisel je bila, da lahko vozilo prevozi 13.000 kilometrov in da lahko raziskovalna ekipa petih članov v njem živi leto dni brez pomoči iz zunanjega sveta.
Ko je bilo vozilo narejeno je močno spominjalo na današnje avtodome. Spredaj je bil prostor za voznika, sledila je kuhinja in prostor za delo in komunikacijo, nekaj sob za počitek, poseben predel za dizel motor z močjo 300 KM, posoda za 18.900 litrov goriva in še 3780 litrov za letalo, povsem v zadku pa so bile rezervne pnevmatike. Vozilo je lahko doseglo 48 km/h, vsako kolo pa se je lahko vrtelo neodvisno od ostalih. To je v teoriji omogočalo, da se vozilo ne zatakne v snegu in na ledu. Vozilo so v resnici poganjali elektromotorji nameščeni na vsakem kolesu, med tem ko je dizel motor napajal generator. Na krovu je bil tudi manjši avion. Izdelava Snežne križarke je stala 150.000 dolarjev, preračunano, bi to bilo danes 3 milijone. Izdelava se je zaključila leta 1939. Konec leta pa so iz Bostona odpluli proti Antarktiki. Tja so prišli v začetku leta 1940 in že pri izkrcavanju naleteli na težave, saj je zaradi velike teže počila nakladalna rampa, a vozilo ob tem ni pridobilo večjih poškodb. Takoj po postavitvi na led so ugotovili, da posebne pnevmatike, ki nikoli niso bile testirane na ledu in snegu, ne bodo mogle zagotoviti potrebne trakcije za premagovanje zahtevne podlage. Za to so na zadnji del namestili dvojne pnevmatike, kar je le delno ublažilo problem. Tudi dizel motor se je izkazal za nestabilnega pri delovanju na izredno nizkih temperaturah.
Snežna križarka je bila uporabljana kot baza na kolesih približno leto dni, nato pa so jo leta 1941 vrnili domov. Po vojni so ponovno aktivirali vozilo, zadnjič pa je bil opažen leta 1958. takrat je imel na števcu kilometrov prevoženih vsega 147 kilometrov.
Od takrat naprej se je za vozilo izgubila vsaka sled. Nekateri trdijo, da so ga našli Sovjeti in odpeljali domov na preiskavo. Bolj verjetno pa je, da je nekje pokrit s snegom in ledom in da bo njegovo sled odkrila globalna otoplitev, kjer se tudi na Antarktiki znižuje višina snega in leda.
