Mariborski Lent je bil že drugič prizorišče legendarnega tekmovanja doma zgrajenih letalnih naprav Red Bull Flugtag. Pomerilo se je 33 ekip z vse Slovenije. Z vzletne ploščadi pri Sodnem stolpu so se piloti poganjali nad Dravo in po bolj ali manj uspešnem poletu pristajali v njej. Spektakel si je ogledalo preko 50.000 ljudi.

Prvi Red Bull Flugtag oz. Red Bullov dan letenja se je zgodil leta 1992 na Dunaju. Od takrat se jih je po svetu odvilo že preko 170, trije od teh v Sloveniji. Prvič je pri nas prav tako gostoval na Lentu, leta 2005, leta 2012 pa v Ljubljani na Špici. Dogodek je pravi praznik letalske kreativnosti, poguma in zabave, ki po pravilu privabi množice gledalcev. Glavne zvezde so vedno ekipe in njihove naprave. Mnogi jih gradijo po več mesecev, prvič pa jih lahko zares preizkusijo šele na tekmovanju, kjer po poletu žal vzamejo žalosten konec. Po pravilu so narejene iz materialov, ki plavajo na vodi, niso škodljivi za okolje, iz vode pa so v celoti odstranjene takoj po nastopu.

Vse skupaj se je začelo že dopoldan, ko so se ekipe začele premikati s parkirišča pri Ljudskem vrtu, ki ga je za dogodek nesebično odstopil Nogometni klub Maribor. Na Lentu so se najprej v dolgi vrsti predstavile gledalcem. Ob 13 uri je tekmovanje uradno odprl letalski starodobnik Douglas DC-6B iz flote Rdečih Bikov. Osupljivo obvnovljeno luksuzno letalo iz 60-ih let prejšnjega stoletja, je trikrat preletelo prizorišče, pilot pa je ob tem po radijski zvezi preko ozvočenja vsem zaželel tudi uspešen letalni dan.

Sledil je festival poletov in strmoglavljenj v Dravo. Na trenutke je bilo kar adrenalinsko, a je vse minilo brez poškodb. Kljub temu, da so merilci uspeli nameriti tudi polet z razdaljo 3 metre. Primičeva Julija iz ekipe s pomenljivim imenom Zbogom Julija je namreč v svojem precej čudnem letalu, s sonetnim vencem za krilo, bežala Prešernu in ob tem nehote pristala v vodi na desni strani vzletišča. Po domače, letela je v minus.

No, večina je vendarle uspela zadeti smer in poleteti v smeri nasprotnega brega Drave. Med njimi je bil tudi nekdanji smučarski skakalec Robert Kranjec, ki je pilotiral letalo ekipe Onkoman. Pri konstrukciji le te je sodeloval tudi strokovnjak za aerodinamiko Peter Slatnar. Pred poletom so zato suvereno napovedali, da bo šlo čez 200 metrov, “Leteči Kranjec” je preko te razdalje vendarle poletel že 200 krat… No, brez telemarka, a v dobrem slogu, je Robi pristal pri manj kot dvajsetih, so pa s svojim nastopom lepo opozorili tudi na sporočilo društva Onkoman, ki se ukvarja z osveščanjem zašite pred rakom. Na lep in vroč sončen dan so ljudi pozvali, da se redno ščitijo s kvalitetnimi sončnimi kremami.

Robert Kranjec po nastopu: “Bil sem kar nervozen. Resnično me je bilo strah, bolj kot kdajkoli na letalnici. Sem pa v zraku dejansko začutil vzgon in občutek, da letim. Če bi na napravi še malo delali in imeli kako izkušnjo več, bi šlo gotovo lahko dlje… Ali pa, če bi zapihal vzgornik, haha:”

Za rezultat na tekmovanju pa dolžina ni bila vse. Polet je prinesel del točk, a prav tako je bil pomemben nastop pred poletom in kreativost, ki jo je kazala naprava. S tem se je ukvarjala posebna žirija, ki je s kontrolnega stolpa spremljala dogajanje v zasedbi: Janja Garnbret, Marko Kocjan – Emkej, Rebeka Dremelj, Marcos Tavares in Matic Gomboc. Pri tem so bili kar strogi in le redko so pokazali desetico, je bilo pa zato veliko tistih, ki so bili že skoraj tam in se veselili bere devetic.

Janja Garnbret: “Priznat moram, da mi je bilo res fino, sem bila pa pred začetkom malo nervozna, ker biti v vlogi sodnika ni enostavno. So me pa tekmovalci navduševali s kreativnostjo, unikatnostjo, eni bolj eni manj. Na koncu je bilo super in sem vesela, da sem bila lahko sodnica na Red Bull Flugtagu.” Najboljši seštevek dneva so na koncu poželi ponosni Štajerci iz ekipe Stara postaja. Nastopili so z letečo prešo in v zraku prešali 19 metrov daleč, dodaten točkovni pribitek za umetniški vtis pa jih je utrdil na najvišjo stopničko. “Sedaj se nam pa mudi,” so se pošalili po razglasitvi rezultatov: “moramo izpraznit prešo. Se pa naslednjič spet vidimo, samo, da ne bo spet dvajset let vmes, ker smo že malo v letih. Priznamo pa, da dobrega rezultata nismo povsem pričakovali, kot ljudje s prešo smo v najboljšem primeru pričakovali dobro letino, haha.”

Žirijo in gledalce so najbolj navdušile ekipe, ki so okoli svoje naprave zgradile tudi dobro zgodbo. Tako kot že prej omenjeni graditelji največjega Sonetnega venca z Julijo in Francetom v glavni vlogi, ali pa ljubljanska ekipa Bitkonjčki, ki je pokazala kako enostavno lahko zadeva strmoglavi, a je najbolj pomembno, da potem hitro izplava. Pa njihovi kameradi Nicehash, ki so z perfektno izdelanim letalom promovirali pomembnost izobraževanja o kripto svetu. Zelo so, logično, navdušili tudi domačini Leteča viola, v barvah domačih nogometašev, je pa njihova žoga poletela celo dlje kot pilot.

Ekipa Avatar: The last špricer bender, z napravo Haloplan, je navdušila s kosmatim govedom v naravni velikosti in nepričakovanim poletom. Leteči študentje so nadgradili svojo Štajersko formulo, ki so ji dodali krila, preden jo vržejo v vodo. No, zataknili so se na koncu vzletišča, s pokvarjenim podvozjem in od dobrega nastopa ni bilo veliko, so pa uspešno zabavali okolico. Nujno je potrebno omeniti tudi sokola ekipe DTV partizan iz Središča ob Dravi, ki je bil izdelan tako natančno, da je zgledal skoraj kot pravi. Pilot ga je zajahal, poletel in pristal odlično, pri tem pa se ni niti zmočil. Ob hudo vročem dnevu je bil seveda vsak, ki je lahko skočil v vodo, priviligiran, zato se Možak ni obotavljal naknadno namočiti v Dravi.

Da je bila mera zabave polna, so skrbeli tudi izvrstni povezovalci. Na zaletni ploščadi sta za mikrofonoma kraljeval glavna pilota prireditve Tjaša Železnik in Jurij Zrnec, sodnike je z mikrofonom nadziral Dejan Vedlin, mokre tekmovalce po nastopu pa je z vprašanji v “eter” nadlegoval Filip Flisar, ki se je danes preimenoval v Fička. V prekinitvah med dogodkom so gledalce navduševali še motorizirani jadralni padalec Grk Dimitris Kolliakos z akrobatskimi vragolijami nad Dravo, poljski akrobatski pilot Lukasz Czepiela v svojem Carbon Cubu ter piloti in padalci Letalskega centra Maribor.

Prve tri ekipe:

1. Stara postaja
2. Leteča Viola
3. Avatar: The last špricer bender

Foto: Jure Makovec