Za energetski prehod je treba še veliko storiti

V Beogradu se je pretekli teden odvijal Emobility Eco Forum. Gre za nadaljevanje Simpozijev Emobility, vendar je bila tematika letošnje izvedbe nekoliko širša, zato je bilo tudi ime nekoliko drugačno. Organizatorjem je uspelo v Beograd pripeljati eminentne goste iz tujine in Srbije.

Naj omenimo enega največjih baterijskih kemijskih genijev, Roberta Dominka, iz Slovenskega nacionalnega kemijskega inštituta, Baerte de Breya iz Elaad NL, nizozemskega strokovnjaka za polnilno infrastrukturo in omrežje, ter Nemanjo Mikaća iz Eleven ES, edine tovarne v Evropi, ki proizvaja LFP baterije. Organizatorji so bili izredno veseli tudi prisotnosti dveh odločnih žensk in velikih poznavalk tematike, in sicer poljske znanstvenice Katarzyne Iwińske ter islandke Anne Margrét Kornelíusdóttir. Imeli smo tudi predstavnike vodikovih tehnologij; Foruma sta se udeležila Poljak Piotr Wieczorek in generalni sekretar madžarskega vodikovega združenja HH2 Zoltán Butsi. Zanimivo pa je bilo tudi na predstavitvi mest: Dunaj, mesto, v katerem je po mnenju njegovih prebivalcev življenje najprijetnejše, je predstavljal Gerald Franz, Ljubljano, Zeleno prestolnico Evrope, pa podžupan Dejan Crnek.

Skratka, zasedba je resnično obljubljala strokovni in kakovostni pogled na zeleni in energetski prehod.

Vse skupaj se je začelo s predavanjem Simona Franka, regionalnega direktorja BASF, ki je predstavil nekaj alarmantnih podatkov, zakaj je nujno, da začnemo razmišljati o krožni ekonomiji. Morda veste, da za vsakega prebivalca Zemlje vsako leto izkopljemo 12 ton zemljine za različne osnovne materiale, ki jih potrebujemo? Za večino je to šokanten podatek.

Primož Lemež, eden od organizatorjev dogodka, je okrcal vse, od evropskih avtomobilskih proizvajalcev, ki so po njegovem mnenju popolnoma nesposobni, do infrastrukture za polnjenje, ki se ne postavlja zaradi potrebe po polnjenju, ampak zgolj zato, da se pridobi evropska sredstva. Na koncu je s kritiko obravnaval tudi politike, ki jih je poimenoval Zeleni fašisti, ne glede na to, ali gre za leve ali desne. Vendar se je vesel trenutne krize, saj bo morda zdaj začela vsakomur ležati na srcu, kaj si želijo uporabniki, ki so bili doslej zanemarjeni.

Zelo zanimiv je bil tudi “baterijski” panel, na katerem so sodelovali dr. Dominko, Mikać in Franko. Na njem je bilo jasno povedano, da imajo kitajski proizvajalci veliko, skoraj neulovljivo prednost, največja težava pa je pomanjkanje strokovnjakov v Evropi. Medtem ko imamo v Evropi 200 profesorjev, ki raziskujejo baterijske tehnologije, jih na Kitajskem deluje kar 3.000!

Baerte de Brey je predstavil prednosti električnih avtomobilov za omrežje, saj je dvosmerno polnjenje lahko dobra rešitev tako za omrežje kot za lastnike električnih avtomobilov, saj si na ta način lahko povrnejo nekaj denarja za energijo oziroma avtomobil. Baerte je predstavil tudi Utrecht, mesto z najboljšo in najnaprednejšo infrastrukturo za polnjenje EV.

Zanimiv je bil tudi panel o razmerju med vodikovimi in baterijskimi tehnologijami. Medtem ko Kitajci stavijo na “enega konja”, in sicer na baterije, se Evropa in Japonska še vedno ukvarjata tudi z drugimi pogonskimi energijami. Po mnenju Lemeža je to napaka in nepotrebno zapravljanje denarja, vsaj kar se tiče cestnega prevoza. Vendar so Aleksandar Andrić iz Toyote, Piotr Wieczorek iz poljskega inštituta Sieć Badawcza Łukasiewicz – Przemysłowy Instytut Motoryzacji ter Zoltán Butsi iz madžarskega HH2 imeli nekoliko drugačno mnenje. Povsem logično.

Zelo zanimivo je bilo tudi razmišljanje dr. Katarzyne Iwińske, ki se ukvarja s sociološkimi vprašanji; vedno je treba v pogovore o energetskem prehodu vključiti tudi javnost. In prav zato, ker javnost v Srbiji ni bila od začetka vključena v procese pridobivanja litija, imajo v Srbiji zdaj s tem veliko težav. Vsi pa so se strinjali, da je vodik izredno pomemben energent, če že ne za cestni prevoz, pa za številne druge namene, še posebej v težki industriji.

V “mestnem panelu”, kjer so sodelovali podžupan Ljubljane Dejan Crnek, Gerald Franz iz Dunaja, Anna Margrét Kornelíusdóttir iz Reykjavika in Baerte de Brey iz Utrechta, sta Ljubljana in Dunaj največkrat nagrajeni mesti glede prijaznosti bivanja in zelenega prehoda. Zanimivo pa je, da kljub nagradam ne eno ne drugo mesto ne počivata. Tudi Reykjavik je zelo dejaven, vendar je Anna izpostavila predvsem to, da si želijo boljšega javnega prevoza. Baerte, ki prihaja iz predmestja Utrechta, pa je poudaril, da ima Utrecht izredno dobro razvito javno polnilno infrastrukturo, ki je hkrati tudi najsodobnejša.

Zadnji dan pa smo se dotaknili tudi agrovoltaike. Na Siciliji trenutno ustvarjajo pravi agrovoltaični laboratorij na nekaj hektarih zemlje. Direktor organizacije Land, Vito La Fata, je predstavil zanimiv koncept pridelave hrane ter proizvodnje energije. Če kdo misli, da gre za preprosto postavljanje solarnih panelov nad polja, se zelo moti. Vse skupaj je precej bolj zapleteno, saj paneli, ki spuščajo svetlobo do rastlin, delujejo z izredno zapletenim elektronskim sistemom. Prva prioriteta agrovoltaike morajo biti rastline. Te morajo uspevati najmanj tako dobro, kot bi brez solarnih panelov, ob tem pa je treba misliti tudi na čim boljši izkoristek za pridobivanje energije. Za zdaj so rezultati spodbudni, saj so hektarski prinosi celo nekoliko boljši, poleg tega pa privarčujejo od 30 do 50 odstotkov vode za namakanje (kar je na sušni Siciliji izrednega pomena). Izkoristek fotovoltaičnih panelov skozi celo leto pa je med 70 in 80 odstotki. Vendar je treba povedati, da je maksimalni izkoristek panelov na sončni Siciliji kar 1.900 ur letno. Če to primerjamo s Slovenijo, je njihov 70-odstotni izkoristek še vedno boljši od slovenskega, kjer imamo približno 1.000 ur maksimalne izkoriščenosti fotovoltaike letno.

Jasno je, da je “ekologija električnih avtomobilov” zelo povezana z obnovljivimi viri energije, zato lahko agrovoltaika in električni avtomobili živijo v popolni simbiozi.

Na vseh panelih je bilo čutiti nezadovoljstvo zaradi pretirane evropske birokracije pri raznih razpisih za pridobivanje sredstev, pogosto pa tudi zaradi slabe zakonodaje, ki jo pripravljajo neizkušeni in analfabetni evropski uradniki. O slabi zakonodaji in direktivah, ki jih predlaga Evropska komisija in sprejme Evropski parlament, pa sploh ne bomo govorili. To so bila tudi vprašanja, namenjena predstavniku Evropske komisije v Beogradu. Vendar se vodja misije Emanuele Giaufre pogovora ni imel časa (kako prikladno) udeležiti.

Vsi udeleženci Foruma so bili izredno zadovoljni, saj je ponudil res izčrpen pogled ne samo v trenutno dogajanje na tem področju, ampak je odkril tudi marsikatero tančico v tej izredno pereči in intrigantni evropski temi. Ravno v času zaključka Foruma so evropske države sprejele še eno izredno neodgovorno in dolgoročno zelo škodljivo odločitev: namreč dodatne carine za uvoz električnih avtomobilov iz Kitajske.