Štirikolesniki in vožnja z njimi

Štirikolesniki, ki so bolj znani pod tujko ATV (All Terrain Vehicle) ali Quad (včasih tudi UTV), so vse bolj priljubljena vozila za delo in zabavo tudi v Sloveniji. Gre za odprta štirikolesna vozila, ki so se pojavila na trgu sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Proizvajalci motociklov, predvsem Honda, so namreč želeli uporabnost motociklov podaljšati še v zimske mesece. Prava popularnost je sledila s pojavom trikoles ATV; šele s povečanim številom nesreč pa je v osemdesetih sledil pojav sodobnih modelov ATV s štirimi kolesi, kot jih poznamo danes. Z izrazito sposobnostjo premagovanja neprehodnih terenov (stalni ali priključljiv štirikolesni pogon, možnost zapor diferencialov, vitel, …), terenskim podvozjem z dolgim hodom in večjo oddaljenostjo od tal, na katerem voznik (in potencialni sopotnik) sedi in ga upravlja kot na motociklu, torej s krmilom ali balanco.
Tu je tudi razlika med poimenovanjema ATV in Quad – prvi je namenjen delu, intervencijam, raziskovanjem, neprehodnim ali težko prehodnim terenom, drugi pa (bolj) zabavi, rekreaciji in tekmovanjem.
Po slovenski zakonodaji sodijo štirikolesniki (ali štirikolesa) v kategorijo L6e (lahko štirikolo) in L7e (štirikolo). Proizvajalci pa so tehniko oziroma mehaniko klasičnih modelov ATV prilagodili tako, da lahko potnika (ali potniki) sedijo kot v avtomobilu, torej v sedežih, eden ob drugem. To so modeli, ki jim komercialno rečejo side-by-side (ali SXS), v zakonodaji pa je to kategorija L7e-B2 – buggy z vzporedno nameščenimi sedeži. Tudi ti so lahko povsem športni – kot jih lahko vidimo na tekmovanjih rally raid (z varnostno kletko, športnimi sedeži, …) ali pa kot povsem delovni stroji, s številnimi priključki, transportnim kesonom, …
Kakšen izpit potrebuje voznik?
Za vožnjo lahkega štirikolesa (motorno vozilo s štirimi simetrično nameščenimi kolesi, katerega masa ne presega 350 kg (brez mase baterij pri vozilu na električni pogon), pri katerem delovna prostornina motorja na prisilni vžig ne presega 50 ccm ali moč motorja na kompresijski vžig ali trajna nazivna moč elektromotorja ne presega 4 kW in pri katerem konstrukcijsko določena hitrost ne presega 45 km/h), v Sloveniji zadostuje izpit kategorije AM, ki ga lahko voznik opravi s 15. leti.
Težko štirikolo pa je po definiciji motorno vozilo s štirimi simetrično nameščenimi kolesi, katerega masa ne presega 400 kg, če je namenjeno prevozu oseb, ali 550 kg, če je namenjeno prevozu blaga (brez baterij pri vozilu na električni pogon), pri katerem nazivna moč motorja ne presega 15 kW. Za takšno vozilo potrebuje voznik izpit B1, ki ga lahko opravi z dopolnjenimi 16. leti. Morda je vredno ob tem omeniti, da se obeta sprememba pri masi za posamezen razred.
Zanimanje za ta izpit je v Sloveniji izjemno majhno, to pa lahko pripišemo tudi dejstvu, da je veliko število štirikolesnikov homologiranih kot traktorji (izpit kategorije F), nekaj kot lahki štirikolesniki (kategorija izpita AM), spet drugi ga ne potrebujejo zaradi izpita kategorije B. Nekaj pa jih sploh ni mogoče (ali jih lastniki ne želijo) registrirati, saj so res namenjeni delu na neprometnih površinah, torej na polju, v gozdu itd. Ali pa seveda le zabavi, rekreaciji in športu.
Pri tem pri Agenciji za varnost prometa še posebej izpostavljamo, da je možno registrirati in v prometu uporabljati le štirikolo, ki spada v osnovni kategoriji L6 in L7e. Kot traktor pa le, če ima v homologaciji oznako T. Ali bolj preprosto – štirikolo ali štirikolesnik je mogoče registrirati in uporabljati v prometu le, če ima dokument COC ali potrdilo o skladnosti, ki ga mora predložiti prodajalec.
Upravljanje štirikolesa je bolj zahtevno, kot se zdi
Upravljanje štirikolesa je res specifično, predvsem zaradi dejstva, da štiri kolesa vlivajo lažno predstavo o absolutni stabilnosti pri vseh hitrostih in položajih. Predvsem pri voznikih, ki nikoli niso vozili podobnih eno- ali dvoslednih vozil. Tehnika vožnje v zavojih je drugačna od vožnje mopeda ali motocikla, saj zahteva izrazito prenašanje teže telesa (v zavojih, vzponih, …). Zaradi terenskih lastnosti mehanike pa imajo visoko težišče, so bolj neodzivni v zavojih, precej težji (od recimo motociklov), z daljšo zavorno potjo (sploh na asfaltu) zaradi pnevmatik in podvozja.
Ker so bili zasnovani in opremljeni za vožnjo po makadamu, zemlji, blatu, … so štirikolesniki lahko nevarni na utrjeni, asfaltni podlagi, sploh močni modeli, ki so zasnovani pretežno kot delovni stroji na brezpotjih z ustreznim podvozjem in pnevmatikami, ki se odlično prilagajajo neravninam – zato pa omogočajo bistveno manj stabilnosti in odzivnosti.
Zaščitna oprema in specifična znanja
Pri vožnji s štirikolesniki je pomembno, da voznik uporablja zaščitno varnostno opremo, predvsem homologirano čelado, še najbolje integralno ali motokrosistično, visoke čevlje, dolge hlače, majico ali jakno z dolgimi rokavi in ščitniki. In da začenja – zlagoma. Večina štirikolesnikov ima namreč odzivne motorje s precej navora, ki odločno reagirajo na vsak dotik ročke za plin, kar poudari še dober oprijem.
Pri nakupu se je dobro poučiti, če prodajalec ponuja šolo vožnje, kar je odlična vstopna investicija in jo pri Agenciji vsekakor priporočamo. Sicer pa je treba posebnosti in značilnosti spoznavati postopoma, predvsem zavijanje (z nagibanjem telesa v zavoj) in zaviranje. Pa seveda tudi specifiko terenske vožnje z uporabo diferencialnih zapor ali celo vitla. Hitrost vožnje in zahtevnost terena pa stopnjevati – pri tem moramo biti še posebej pazljivi pri bočnih nagibih in spustih, kjer je možnost zdrsa, ki se lahko konča z nenadzorovanim drsenjem in prevračanjem.
Prav prevračanje je najbolj pogost vzrok poškodb, tudi zato, ker voznika in sopotnika pri tem ogroža še masa štirikolesnika, ki se lahko prevrne nanj in ga dodatno poškoduje ali uklešči, saj gre tudi za modele, ki so težki okoli 500 kilogramov. Tudi zato je priporočljiva vožnja v skupini.
Pri tem je na Agenciji poudarjamo, da je vožnja po brezpotjih po slovenski zakonodaji prepovedana, kar ureja člen 28b Zakona o ohranjanju narave – ZON. Tako da so za tovrstno zabavo in vožnjo na voljo le ceste, tudi nekategorizirane. Žal pa je kršiteljev, ki vozijo v naravnem okolju, že tako dovolj (vozniki enduro in kros motorjev).
Kar nekaj nesreč se je zgodilo …
Da ne gre za igračo, govorijo tudi podatki o nesrečah – v lanskem letu je bilo v prometnih nesrečah namreč udeleženih 61 voznikov štirikolesnikov, od katerih se ji je 12 huje in 30 lažje telesno poškodovalo.
Štirikolesnik je terjal tudi vsaj eno smrtno žrtev na cesti. Eno pa je Policija obravnavala kot dogodek, saj je šlo za tragični dogodek zunaj kategorizirane ceste. Te številke so še toliko bolj alarmantne, saj je tovrstnih vozil vendarle relativno malo na naših cestah. Zato pa toliko več na brezpotjih, saj je bilo samo v lanskem letu prodanih okoli 1500 lahkih in težkih štirikoles vseh kategorij (v zadnjih 20. letih pa več kot 20.000).